Misterij Življenja – pravljična skrivnost zimskega solsticija

“Sončev obrat ali solstícij je tisti trenutek v letu, ko je Sonce ob poldnevu navidezno najseverneje (na nebesnem Kozorogovem povratniku) ali najjužneje (na nebesnem Rakovem povratniku) na nebu, oziroma je najvišje ali najnižje nad nebesnim ekvatorjem.

Poletni Sončev obrat (poletni solsticij) je običajno od 21. do 23. junija. Takrat se začne poletje, dnevu pa rečemo kres. Zimski Sončev obrat (zimski solsticij) pa se zgodi 21. decembra, poredko pa dan kasneje. Takrat se začne zima. Dnevu ob zimskem obratu, ki ima hkrati velik religiozni pomen, rečemo božič.

Praznovanje korenin zimskega solsticija in božiča sega v predkrščanski čas, ko so mnoga naravna ljudstva častila Sonce kot najpomembnejšo zvezdo v našem osončju, saj so se zavedala, da brez njegove svetlobe in toplote ni mogoče življenje.

V obredih ob zimskem sončnem obratu ali solsticiju so naši slovanski predniki praznovali rojstvo boga Sonca – Božiča Svarožiča, Svarogovega sina, ki je poosebljal mlado Sonce, in verjeli, da ta dan Sonce premaga temo, kar simbolizira zmago dobrega nad zlim. Ko se mlado Sonce šele rodi, mu je potrebno pomagati, zato so naši slovanski predniki v tem času kurili kresove ali tudi t.i. »čoke« (čoki so debela debla, ki so gorela vse praznične dni okoli Božiča Svarožiča).“

(Vir: Šege in navade: Zimski solsticij)

Zimski solsticij izvabi novo Življenje. Kako, pa naj pove spodnja lepa in poučna pravljica, ki je tudi za odrasle!

Pravljica vas bo ponesla v čaroben svet vil in škratov ter pojasnila skrivnost zimskega solsticija, ki v sebi nosi tudi misterij življenja. 

 Vir: profimedia 21. 12. 2019

Majhne vile so se stiskale v svojemu domu pod hrastovimi koreninami. Bile so varne v svoji votlini, kjer jih je grelo perje in posušen mah. Zunaj je pihal veter in sneg je mehko padal ter prekrival tla.

“Danes sem videla Sončnega Kralja,” je dejala vila po imenu Vrtinca. “Videti je bil zelo star in utrujen, ko se je sprehajal skozi gozd. Le kaj je narobe z njim?”

“Veliki Hrast je dejal, da umira,” odgovori vila Narcisa.

“Umira? Oh ne, kaj bomo pa sedaj?” je zajokala Vrtinca. ”Če Sončni Kralj umre, naše prijateljice rože ne bodo več rastle, ptice se ne bodo vrnile in nikoli več ne bodo pele. Večno bo tema in zima!” Vse vile so bile otožne. Nakar zaslišijo trkanje na njihovih majhnih vratcih.

“Vile, odprite vendar, zakaj se skrivate? Pridružite se nam na praznovanju zimskega solsticija,” je kričal nekdo zunaj. Vrtnica je odprla vrata in pred njimi je stal Škrat, ki si je otepal snežinke iz rjavega plašča in klobučka.

“Oh Škrat, preveč smo žalostne, da bi praznovale,” je s solznimi očmi odvrnila Narcisa. “Ali nisi slišal, da Sončni Kralj umira?”

“Seveda, umrl je,” se je zasmejal mali Škrat. “Sedaj pa pohitite ali pa boste zamudile praznovanje!”

Vile so bile ogorčene: “Kako si lahko vesel in se smejiš? Če je Sončni Kralj zares umrl, bo večno zima. Nikoli več ne bomo videli sonca. Kako bomo živeli v večni temi?”

“Otroško trapaste ste vile,” je rekel Škrat in prijel Narciso za roko, da se je dvignila na noge. “Zimski solsticij ima skrivnost. Ne želite izvedeti, kakšno?”

Vile so ga presenečeno pogledale. “Skrivnost? Kakšno skrivnost? Smo mlade vile, ti trapasti Škrat, nikoli še nismo bile na praznovanju zimskega solsticija in ne vemo, o čem govoriš.” 

“Potem pa le urno pograbite svoja ogrinjala in se mi pridružite, pa boste videle,” je odskakljal mali Škrat. 

Vile so zapustile svoj dom in s Škratom odšle po snežni poti do svetega hrastovega gozdička, kjer je bilo praznovanje. Gozd je bil temen, le luna je svetila skozi gole veje. Težko so hodile po visokem snegu in še veter je pihal. Srečale so lisico. “Kam pojdete majhne vile?” jih je vprašala lisica.

“Do svetega gozdička,” so odgovorile premražene vile.

“Splezajte na moj hrbet, vas peljem tja, bo hitreje,” se prijazno ponudi lisica.

Ko so se bližale svetemu gozdičku, so zaslišale radostno petje. Česa tako lepega še niso slišale. V krogu so plesale živali in ljudje. Videle so tudi Mati in Starko. Vsi so bili nasmejani in veseli. “In zakaj vsi gledajo Mater?” je malce prestrašeno zašepetala Narcisa.

Vile so se približale trem gospodičnam, ki so sedele na skalah pri oltarju. Mati je imela v naročju zavito odejo in se nasmihala proti njej. Sklonila se je proti vilam in jim pokazala, kaj ima v naročju.

“Dojenček!” so vzkliknile vile. “Čisto nov dojenček in kako sije!”

“To je nov Sončni Kralj,” je odvrnila Mati.

“Ampak Škrat je rekel, da je Sončni Kralj mrtev! Kako je lahko ta otrok Sončni Kralj?” so bile zmedene vile.

“To je skrivnost zimskega solsticija,” je povedala Starka. “Vsako leto na najtemnejši dan Sončni Kralj pride v sveti gozdiček, kjer umre. Jaz pošljem njegovo dušo materi, ki mu da novo življenje. To velja za vsa bitja, ne le za Sončnega Kralja.”

“Torej vse živi in umre in nato zopet živi?” so ob pogledu na dojenčka vprašale vile.

“Tako je male moje vile,” je odvrinla modra Starka. “Življenje se nikoli ne konča. Zimski solsticij je čas za novo rojstvo. To je njegova velika skrivnost.”

Vile so se smejale od sreče.

Vrtnica je dejala: ”Majhnemu Sončnemu Kralju bom pokazala, kje cvetijo divje vrtnice spomladi.”

“Jaz pa ga bom naučila, kako priklicati ptice in poslušati pesmi vetra,” je dodala Narcisa.

“Ko bo starejši in močnejši, bodo rože cvetele pod njegovim dotikom, ptice se bodo vrnile in pele, zrak bo topel pod njegovim dihom in zima bo odšla. Takrat se bo z vami igral in tekal po gozdu,” je povedala Mati malim vilam.

Vsi v svetem gozdičku so peli in se veselili, saj se bodo kmalu lahko igrali s Sončnim Kraljem. Sedaj so vsi poznali veliko skrivnost zimskega solsticija. 

VIR: sensa.metropolitan.com po: jamesclairlewis.com, avtor zgodbe: nepoznan, priredila: Ana Vehovar