V jaslice je zlezel pretepaški razgrajač.
Črni Peter v družini.
Vsi se ga sramujejo.
Pred svetom ga skrivajo.
Je brez častne preteklosti.
Črn kot oglje, grd, grozljiv.
Raste iz korenov zla,
ki se hranijo s strupom
gnilih bolečin.
Bile so spregledane,
najprej neopažene,
potlej zamolčane rane,
polne srama, jeze, gnusa.
Zapuščene in brez nege
so kalile zlo, trpljenje
ter povzročale težave.
A nikoli ni prepozno.
Vzamem k sebi črno dete
in pripravim nežne maže
za raztrgano srce.
Traja svoj čas,
da me sprejme,
ne zaupa, sika, pika.
Sčasoma prisluhne
bitju materinskega srca.
Tu in tam popušča,
sčasoma se vda.
Zleze k meni, v naročje
in izliva bolečino.
Jočem, mu prikličem solze.
Z njimi ves pelin grenčin,
porojenih iz zamere,
breme srama, jeze, gnusa
se odlušči in odpade.
Gnoj izteka,
res smrdi,
rana diha, se solzi,
le ljubezen jo celi.
V jaslice je zlezel
pretepaški razgrajač.
Vse razbije, laže, krade,
v dom nameče zlobne gade.
Črni Peter v družini,
vsi se ga sramujejo,
ga pred svetom skrivajo.
Črni Peter, kupček zla,
vsak ga ima, vsaj enega.
Svojega spustim iz ječe,
res previdno, a ljubeče.
Trudim se za častne zglede,
ki odstranijo mu zmede,
vidim ga, kako posnema,
ga prijemlje zdrava vnema.
Ga pohvalim, to mu godi,
res, Resnica nič ne škodi.
Kal dobrote zeleni,
zdrava prst jo radosti.
Sem poznala enega,
se je delal čistega,
leporečil in igral,
vse, da bi me pretental.
Ovčji kožuh ne pomaga,
vanj zaviti črni spak
zaudarja, se mi gabi,
drugje išče to, kar rabi.
Mu zaprem domače duri
in dvorišče in dovoz.
Zanj obvezen je obvoz.
Tam, kjer mrzlo je srce,
krutost in pohlepen glad,
tam ne zraste dober sad.
Vsak sam mora najti pot
v človečnost, častnost, mir,
kjer ljubezni je izvir.
Vsak ima le enega,
v svojem srcu živega.
Če ga najde, se umije,
se napije, se pozdravi,
drugih s svojim zlom ne davi.
Rane povzročene v odsotnosti ljubezni,
lahko pozdravi le prisotnost ljubezni.
Tako iz kali zrastejo drevesa
in iz ljudi Ljudje.
