UVOD
Vsaka življenjska pot izpoveduje svojo zgodbo. V večini od njih najdemo tudi iskanje odgovorov o stalnih vprašanjih – kdo smo, kam gremo in kakšno je naše poslanstvo. Bogastvo naše različnosti potrjuje, da enoznačnega odgovora nanje ni.
Prijazne domišljijske podobe so mi pokazale deželo, ki odkriva odgovore a mnoga življenjska vprašanja in skanja. Pravljična zgodba pušča odprta vrata, skozi katera lahko vsakdo vstopa in izstopa po lastni izbiri.
Nekateri, ki so jo že brali, so mi pisali, da je to sestra Malega princa. Sami se ob njenem branju prepričajte, če temu lahko pritrdite.
Želim Vam, da bi ob njenem prebiranju doživljali lepe občutke!
Majda Ortan
-
Začetki so spojeni s konci
Tanke niti porajajočega se večera so se lepljivo raztegovale nad odhajajočim dnevom. Vse je dišalo po čudoviti pomladi. Igriva radoživost novega zelenila je voljno tonila v svileno mehkobo počitka.
Sanja je sedela v mladi travi, s hrbtom naslonjena na deblo borovca.
Njene oči so se stapljale s pordelimi odtenki oddaljenih obrisov gozdnih obronkov. Vse, kar je občutila, je bilo ognjeno, rdeče in zdelo se ji je, da ognjeni zublji znotraj nje vztrajno oblizujejo votlino opustošene notranjosti. Ničesar več ni bilo, kar bi lahko pogorelo v njej. Ničesar, kar bi bilo še treba obvarovati pred uničenjem. Izmučena se je predala pohlepni bolečini. Misli so oblikovale jasno sporočilo o koncu in vztrajen, šepetajoč glas je samodejno spregovoril: »Vse, vse je šlo… Res, čisto vse! Kaj, le kaj mi je še ostalo?« Čutila je, kako je njena bolečina utripala z vijolično svetlobo, ki se je širila in pokrila nebo s plaščem svojega sija. Trenutek se je zlil s tišino in trajal, trajal … Prepustila se je. Občutki so izginili. Topa praznina je zatrla tudi misli, ki so pred tem še švigajoče begale v preteklost ter brskale po starih slikah otroštva, sinov, doma, ločitvi, selitvi, poslih… Vse se je umaknilo v koprenast mrak in kjer je bilo še pred kratkim vse polno barvite lepote ter obetajočega se brstenja, se je zdaj bohotila siva, gosta koprena zdrizaste praznine. Stegnila se je v nahrbtnik po volneno pregrinjalo, da bi se pokrila pred mrazom. V tistem trenutku ji je skozi utrujen um z vso silovitostjo šinila misel.
Odgovor jo je napolnil z jasnino, z močjo in njen glas je samodejno izrekal odgovor: » Ti, ti, ti..!« Iz Sanjinega telesa so se vzdigovali valovi neznosne bolečine in se silovito zaletavali ob zategnjen vozel v njenem grlu, ga napenjali, cefedrali, trgali… Naenkrat se je iz njenega grla vzdignil predirljiv, hripav krik: »Tiii!« Preparal je spokojno tišino gozda, se zlil z večerno zarjo, s podrhtavanjem dreves in praproti, z vlažnim zelenilom mahov – vse je valovalo v istih vibracijah in jasni, glasni »Ti!« je napolnil sleherno vlakno njene biti. Sanja se je zavedla svojega diha, tišine, blagega gozdnega spokoja. Jeklena napetost v njej je bila strta in mrtva.
Opazovala je dolge sence in lunin sij, začutila je enost, stopljena s koncem dneva in z začetkom večera, z začetkom in koncem hkrati. Zaznala je dolge drevesne sence, prilepljene na vznožja mogočnih debel in prešinilo jo je spoznanje, da pri njej ni nič drugače, da je njena senca prišita nanjo. »Čemu še bežati, ko je moč zgolj sprejeti? Saj ta lunin sij, nežna srebrnina, v resnici s svojo močjo premika morske gladine, pri tem pa je mirna, potopljena v svojo skrivnost. Nevidna, silna moč, ustoličena v miren, navdihujoč srebrni sij z neba.« Globoko je zavzdihnila in v tistem trenutku je začutila, da ni več sama.
2. Domišlijska krila
»Zdravo!« jo je pozdravil star, bel konj. Sanja se je nasmehnila in ga pobožala po beli dlaki. »Zdravo!« mu je odgovorila. »Že dolgo te iščem,« je nadaljeval konj, »ampak vedno se ti je mudilo in odkar si postala veliko dekle, me nisi več povabila k sebi.« »Veliko pomembnih stvari sem morala postoriti, vse sem urejala sama in nisem imela časa. Zdaj je vseeno, zdaj je vsega konec,« je šepetaje odvrnila Sanja. » Je pravi čas za delovanje in čas, ki je potreben, da zgolj si. Vedenje za izbiro pravega, sodi med nauke življenjskih modrosti!« ji je odgovoril konj.
Sanja je molčala. Bila je vesela, da jo je spet našel. Prvič sta se srečala, ko je mala punčka Sanja iskala svojo pravljico. Domači so bili prestrašeni in začudeni. Dobro vzgojeni otroci so vendar koristni, ne hodijo spraševat po svoji lastni pravljici. Škrati in vile so bili ogorčeni. Niso se strinjali, da Sanja ni izbrala njihove pravljice za svojo. Princese in graščaki so bili zgroženi: » ta otrok je v resnici nemogoč!« Potok je žuborel svojo pesem, »Deklica naj bi poslušala, ne spraševala…« Drevesa so molčala, ko je pri njih poizvedovala o tem in vse bolj se ji je zdelo, da bo najbolje, če o svoji pravljici ne sprašuje nikogar več. O njej je mala Sanja razmišljala na starem podstrešju, kadar se ji je dokončno uprlo da bi bila poslušna in koristna. Tu in tam se ji je še vedno zazdelo, da njena pravljica nekje mora biti in da jo ima pravico najti. Nekega dne je na kmetiji o tem skrivaj povprašala belega konja. Konj je bil star, utrujen od dela. Odrasli so bili mnenja, da je svoje odslužil, da ni več koristen. Nasmehnil se ji je in ji rekel: »Ti iščeš pravljico? Ne išči pri drugih, kar imaš sama! Sanja, ti si pravljica, ki jo iščeš! Pojdi na svoje popotovanje in pripoveduj svojo pravljico. Da, to je vse, kar moraš storiti! Daj, zdaj mi povej pravljico o srečnem konju!«
Sanji je bilo zelo nerodno. Na to, da bi bila pravljica ona, ni pomislila nikoli, niti v svojih najdrznejših sanjah. Pobožala je starega konja in mu pričela govoriti o sončnih pobočjih, kjer galopira s čredo lepih, divjih konj, o potoku, kjer se rad odžeja, o sočni, mehki travi, ki ga sama vabi, o sončnih vzhodih in zahodih, o prostranih pobočjih, ki ga čakajo, da jih obišče… Stari konj jo je poslušal in oko se mu je rosilo. »Vedel sem,« ji je rekel, »ti si pravljica, ki jo iščeš! Uporabljaj svojo drugačnost, preizkušaj jo in zaupaj svojim darovom. Svet bo brez sanj in brez pravljic umrl. Poiskati moramo znati svoje mesto miru v sebi in slediti svojim sanjam in pravljici. Da, Sanja, dobro je, da si se odločila poiskati svojo pravljico. Zdaj bodi pogumna in ji sledi!«
Vse to je bilo res daleč nazaj. Po dolgih letih, ko je bila že sama mama, je v knjigarni odkrila zgodbico o njej in o starem konju, o tem kako je iskala svojo pravljico in izvedela, da zares obstaja, da jo nosi v sebi. Nekdo jo je napisal. Bila je presenečena in to zgodbico je pogosto brala svojima sinovoma. Govorila jima je, naj poiščeta svoji pravljici! To pa je bilo tudi vse, kar je v zvezi s svojo pravljico v resnici storila.
Bel konj jo je opazoval, ko je zdrsnila med spomine. »Zakaj si skrila svojo pravljico, zakaj je ne živiš?« jo je naposled vprašal. »Oh, ljudje s katerimi sem živela, me niso želeli poslušati. Zelo sem se trudila zanje, saj če imaš ljudi rad, zanje res delaš dobre stvari. Verjemi, vse sem poskusila, garala sem in se razdajala! Izgubila sem vse, tudi svoj glas…. Ne, ne živim prave pravljice, moje pravljice ljudje ne marajo, ne potrebujejo je!« mu je povedala Sanja. Stari konj jo je gledal. Začutil je njeno krhko nežnost in mirno predanost. Konec boja! Vedel je, da se ni motil. Ona, Sanja, je prava pravljica! »Resnično delovati v dobro drugega je težka naloga, ker mnogokrat pomeni, da ne narediš nič,« je nadaljeval. »Če ostaneš brez vsega, celo brez svojega glasu, imaš pred seboj čudovito priložnost. Lahko, da moraš poiskati povsem drug prostor, od koder boš iz sebe zmogla govoriti tako, da te bodo drugi lahko slišali.«
Njegove besede so se je globoko dotaknile. Spomnila se je dolgih senc v večernem gozdu, ki jih je videla prišite na drevesna debla in svoje lastne sence, ki se je vlekla ob njej in ji nemo sledila. Nobene možnosti več ni videla, da se ji ogne, da opravi z njo. Kako naj za sabo vlači vso to težo? Zagledala se je v srebrnino luninega sija, v skrivnostno, magično moč, ki premika morske gladine in hkrati polni noči z veličastnim srebrnim mirom – zgolj je in deluje brez naprezanja …
Vedela je, da jo stari konj posluša. Zazrla se je v svojo senco, prišito k nogam in mu jo pričela opisovati.
3. Rešilni pas
Besede so tekle. Dogodki so si sledili in slike so vstajale in se vračale med spomine. Otroštvo, mladost, poroka, diploma, materinstvo, služba, hiša, denar, ločitev, selitev, uspeh, padec. Govorila mu je o praznini, ki jo je gnala vselej drugam, osami, kazni, krivdi, ranah, strahu, boju, upiranju, begu, iskanju nečesa, kar bi še imelo kak smisel, namen..
Stari konj jo je poslušal molče. Ko je končala, se je stisnila k njemu in začutila, da ji je njegova toplota ogrela srce. »Razumel sem, da si bila zaposlena z reševanjem,« je naposled spregovoril. »Že ko sem iskala svojo pravljico, sem bila odločena, da bom spreminjala stvari, ki se mi ne zdijo poštene. Hotela sem spreminjati, hotela sem, da bi ljudje opazili, kaj je potrebno spremeniti. Pri tem sem jim želela pomagati. Veliko sem naredila zanje in zelo sem se trudila. Še več, borila sem se, vseskozi! Morala bi vendar uspeti, se ti ne zdi?« je povedala Sanja. »Reševati in delovati modro, ni eno in isto!« je odvrnil konj. »Kadar rešuješ stvari, se ne zmoreš ustaviti, da bi se vprašal – zakaj? Tako nimaš časa za odgovor o tem, kako bi bilo delovanje optimalno.Tako se odrečeš izbiri, resnici in namenu. Reševanje izhaja iz prepričanja, da je lahko vse izgubljeno in da je rešitev mogoča le s skrajnim naporom, bojem, ki ga drugi niso zmožni opraviti zase. Naloga tako postane tvoja in z njo odgovornost – za druge. V tem se skriva past. Vsi ostali se naenkrat zdijo strahopetni, nezmožni, nepripravljeni pomagati. Od tu izvira občutek, da moramo vse opraviti sami. A ljudje se pogosto kažejo take, da stvari opravljamo namesto njih. Zelo pogumen moraš biti, da narediš samo tisto, kar je resnično potrebno, in zelo moder, da prepoznaš, kaj je res treba narediti.”
Sanja je začutila, da jo stiska v grlu. Preplavilo jo je spoznanje, da doslej ni videla jasno. Pustila je solzam, da so sprale bolečino. »Mislila sem, verjela sem, da delam dobro,« je zašepetala.
Stari konj jo je ljubeče opazoval. »Da boš lahko izpolnila svoj namen, moraš prepoznati svoje mesto v veliki zgodbi življenja, vedeti ter razumeti, del česa si! Doslej je bila tvoja vloga preveč samosvoja in tvoj glas ni izpovedoval tvoje zgodbe. Govorila si s ponarejenim glasom tujih zgodb. Zato je zelo dobro, da si ta glas izgubila! Zelo, zelo dobro! Ni vse v delovanju. Mnogokrat je treba znati zgolj biti. Pravico imaš do tega, da zgolj si, brez vsakega boja!« je dejal. Sanja je bila mirna. Spet je začutila, da je popolno spojena s trenutkom in z utripanjem gozda, z začetkom in koncem, s koncem in začetkom. Na misel ji je prišla njena pesem iz gimnazijskih let, ko je zorela njena mladost:
»Trave, bilka za bilko pada.
Jeklena kosa reže počasi,
za njo ostajajo prazne vrste.
Danes seno zapiram v krste.
Ne, ne bo pogreba.
Samo travnik nekega otroštva je pokošen…«
Nasmehnila se je spominu in pomislila, da je nemara šele zdaj čas, ko zaključuje svoje otroštvo. Da je to pravi čas, da prideta k njej resnica in namen njene poti.
Pogledala je konja v oči in mu povedala: »Pripravljena sem!«
»Prav,« je odvrnil. »Kaj torej v resnici želiš?« »Nič velikega več,« je odgovorila. »Želim si le biti z ljudmi, ki si resnično želijo biti z mano in bodo voljni slišati, kar jim imam povedati. Potlej naj ravnajo po svoji izbiri. Želim, da se mi vrne moj pravi glas, da bom zmogla z njim pripovedovati o svoji zgodbi in biti svoja pravljica…« »Težko bi rekel, da to ni velika stvar,« je odvrnil konj. »Največje stvari so tako preproste, da jih večina ljudi ne najde. Iščejo zunaj, v svetu, ne v sebi.
Najpreprostejše stvari niso lahke. Pot vase je težka, zahtevna, ker ne omogoča kopiranja, uporabe znanja drugih. Štejejo le lastna izkustva.
Ni bližnjic. Pretvarjanja se ne obnesejo in ponaredki so vselej odkriti. A drugega načina ni. Lahko te ponesem tja, kjer si želiš biti. Tam boš našla svoj glas. A vedi, v tem novem kraju boš morala ravnati povsem drugače. Živeti boš morala znati na svojem mestu in v zgodbi, ki ti jo je namenilo življenje. Vedeti boš morala, kdaj moraš delovati in kdaj moraš zgolj biti. Pred tem moraš najti v sebi tisti prostor, s katerega boš ljudem govorila tako, da te bodo lahko slišali. Morala boš znati dovoliti, da izbiro o svojem ravnanju opravijo sami.« Sanja mu je prikimala. »Torej mi povej, kar moram vedeti, potlej lahko greva!« Stari konj jo je zamišljen pogledal. »Tega, kar moraš vedeti, ti jaz ne morem povedati. Tega ne moreš slišati ali dobiti od nikogar. Potrebuješ lastno spoznanje, izkustvo. Lahko te ponesem tja, kjer lahko pridobiš ta izkustva. A pridobiš jih lahko le sama. Od tam, kamor greva, se ne boš mogla vrniti, dokler ne boš vedela, kaj potrebuješ. Vse, kar moraš za to pot imeti, imaš v sebi. Zaupaj, popolnoma zaupaj v svoje darove! In vedi, nobene potrebe ni, da se na tej poti počutiš sama. Kadarkoli lahko zaprosiš za vodstvo in vselej boš uslišana. Le prisluhniti moraš sporočilom in jih razpoznati. Biti moraš pozorna. Če ti bo sporočeno, da se ustavi, miruj v vednosti, da se bo vse uredilo drugje, na način, ki ga ne zmoreš razumeti. To je del velike zgodbe življenja! Vselej se omeji le na nalogo, za katero si poklicana! To je povsem dovolj. In to je tudi vse.«
Sanja je zaprla oči. Pred njo je torej nova pot. Ni enostavna, pravi njen konj. Nobene bližnjice. Tudi on nima bližnjice zanjo. Vse to, ker želi biti svoja pravljica ? Vprašala se je, kaj naj izbere. Vrnil se je lep občutek večernega gozda, spojenost koncev z začetki, mir. Odprla je oči, povsem prepričana o odgovoru, ki ga je slišala v sebi. Pogledala je svojemu konju v oči in rekla: »Res sem pripravljena na to potovanje. Želim in zmorem postati svoja pravljica!« »Veliko je odvisno od tega, kako se odločimo,« je odvrnil konj. »V jasni odločitvi, ki je usklajena z namenom, je silovita moč naše izbire. Ta moč je tolikšna, da zmore povzročiti vse! Lahko sproži karkoli, ustavi vojne, potrese, vulkane. Večinoma se ljudje te moči ne zavedajo dovolj. Vendar nam je vsa moč na razpolago od trenutka, ko svojo odločitev, svojo zavestno izbiro, postavimo v srce. Potlej s srcem mislimo, dihamo, delujemo, gledamo, slišimo. Delujemo tako, da iz srca prihaja najmogočnejša energija, vibracija ljubezni. Bel sij čiste energije, ki sledi čistemu namenu in temu sledi vse ostalo. Tako pač je!«
Sanja je pomislila na srebrnino luninega sija, na skrivnostno moč, ki premika morske gladine … Brez napora. »Tako pač je!« je ponovila . Nasmehnila se je staremu konju in se mu povzpela na hrbet. »Pojdiva!« mu je zašepetala v uho in ga objela okoli vratu. In šla sta na potovanje.
4. V drugačnem svetu
Zbudilo jo je ptičje petje. Odprla je oči. Njena postelja so bile borove iglice, mehko in skrbno zložene v zavetje. Okoli nje je bilo polno podobnih postelj. Kamrico so razsvetljevali svetlobni žarki, ki so silili skozi vhod. Pretegnila je svoje žuželčje telo in šest črnih nožic. Počasi se je namenila proti vhodu, odločena, da razišče svoj novi dom. Pred vrati jo je ustavila mravlja. »Pozdravljena med nami, Sanja! Star bel konj te je sinoči pustil pri nas in nam zaupal tvojo zgodbo. Veseli smo te,« jo je prijazno pozdravila. »Tako?« je presenečeno odvrnila Sanja. »In kaj bom počela z vami, kaj naj se naučim od mravelj?« je vprašala Sanja. »Odgovor je skrit v dnevu. Dan ti ga bo razkril,« je odvrnila stara mravlja. Sanji je delovala materinsko, preprosto in prijazno. »Kličejo me Jasna. Moja naloga je, da skrbim za urejenost našega doma. Pravzaprav za ta del mravljišča, kjer so spalnice. Razkazala ti bom, kar je prav, da vidiš. Mravljišče je veliko, prav lahko bi se izgubila in zašla v kak drugi trakt,« je prijazno dodala.
Sanja je pomislila, da je v svojem priljubljenem gozdu pogosto opazovala velika mravljišča. Tega, da bi kdaj v njem živela kot mravlja, si ni predstavljala. To naj bo torej začetek njene nove poti, vhod v njeno pravljico? Nejeverno je skomignila z glavo. Jasna jo je opazovala in jo vodila po kamricah. Sanji se je zdelo, da temu ne bo nikdar konca. Tu so bile kašče za hrano, kuhinje, spalnice, orožarne, velike sobane za shajališča mravelj, zaprte sobice, kjer so bila odložena izlegla mravlja jajčeca, učilnice, polne mravljih mladičev, ki so jih poučevale mravlje učiteljice in nešteti hodniki, polni mravelj delavk, ki so odhajale ali se vračale. Pomislila je, da ji Jasna razkazuje odlično urejeno mesto in postajala je vse bolj navdušena. »Modri te želi videti,« je rekla Jasna. »On nam vlada in nas vodi.« Obstali sta pred zastraženo dvorano.
Mravlji stražarja sta Sanjo odpeljali v notranjost. Dvorana je bil delovni prostor, Sanjo je spominjal na direktorjevo pisarno velikega podjetja. Delovna miza, makete in stara, orjaška mravlja, ki jo je nagovorila: »Ti si torej Sanja! Človeško bitje, ki je prevzelo našo telesno podobo, da bi se naučilo svojih naukov! Ljudi ne jemljemo medse. Njihove navade niso naše! A beli konj me je prosil zate. Torej sem naredil izjemo,« je pričel. »Prišla si v času, ko se pripravljamo na vdor vojaških mravelj iz sosednjega mravljišča. Zelo dobro smo organizirani in pripravljeni. Naš cilj je, da sovražne mravlje speljemo na drugo pot. V ta namen smo svoje domovanje in delovanje že pred tednom preselili v rezervno mravljišče. Tja smo že preselili tudi večino naših mravelj. Tu ostanejo samo naši neizleženi mladiči. Nežnih jajčec ni dobro prenašati. Svoj zarod želimo obvarovati pred sovražnikom. Razvili smo načrt obrambe, ki sem ti ga kratko opisal.« Sanja je pomislila, kako bi jim lahko bila koristna. Spomnila se je številnih človeških izkušenj, ko je uspela premagati nasprotnike. »Lahko pomagam!« je navdušeno začela in Modremu opisala nekaj situacij, v katerih se je napram odlično odrezala v svoji človeški podobi. V duhu je pričakovala, da bo Modri zagrabil in se odzval na njeno odkrito ponudbo. Modri jo je poslušal in ji prikimal. »Tvoja naloga je že določena. Ostala boš tu in boš negovala mravlja jajčeca. Tudi mladiče, ki se bodo izlegli čez dan. Iz mravljišča ne smeš pod nobenim pogojem! To je vse!« je zaključil in se posvetil svojemu delu. Sanja je čakala, prepričana, da so se pogajanja šele začela. A Modri se je posvetil drugim opravilom in mravlji stražarja sta jo pospremili pred vhod. Tam jo je čakala Jasna.
Sanja ji je tiho sledila. Vedela je, da je razpravljanje odveč. V njej je vstajala togota. »Tako torej, ostala bom tu kot varuška,« je pomislila. »Ne razpoznajo, da sem jim lahko koristna pri pomembnih opravilih, pri načrtih, odločitvah, ki se nanašajo na celo mravljišče!« Potem se je spomnila konjevih besed. »Dobro,« je rekla na glas. »Ostala bom pri dodeljeni nalogi in jo odlično opravila!« Jasna se ji je nasmehnila in ji odobravajoče prikimala.
Sedela je v snažni kamri. Trenutki so se raztezali v neskončnost. Mravljišče je bilo prazno, mravlje so ga zapustile, kot je govoril načrt. Sanji se je zdelo, da je tu sama že leta. Jajčeca so bila zložena v snažnih posteljicah. Iz dveh naj bi tekom dneva na svet prikukali mladi mravljici. Njiju je čakala tukaj. »To je pri mravljah drugače,« si je govorila. Misli so jo odnesle nazaj. Mislila je na svoja otroka, na dva čudovita fanta in podoživljala čas, ko je čakala njuno rojstvo. Ni bilo ne tišine, ne tako poglobljenega občutenja vsake drobne spremembe. Opazovala je jajčeca, barvo, obliko. Najprej ni zaznala razlik. Po dobri uri pa je natančno vedela, kako se ločijo po barvi, obliki, velikosti. Čakanje. Čakanje. In opazovanje. Naenkrat se je pričel dogajati čudež. Prozorna ovojnica jajčeca se je premaknila. Nedvomno, drugič, tretjič. Zaznala je lasten nemir. »Kaj zdaj, kaj moram storiti?« je pomislila in se v naslednjem trenutku nasmehnila svoji spontani reakciji. »Nič!« je sporočal odgovor. »Zdaj boš storila vse, če ne boš naredila nič!« Ostala je torej na mestu in opazovala raztezanje jajčne ovojnice, ki je zadrževala pot mlademu življenju. Predstavljala si je drobno žuželčje telesce, ki s svojimi gibi skuša pretrgati jajčno mreno in zbira nabrano moč v ta namen. Jasno se je zavedla, da se mlado življenje tako le krepi, utrjuje, da moči ne izgublja, ampak jo tako nabira! Pred njo so vstali njeni človeški spomini. »Koliko moči sem preprečila razviti svojim otrokom, ker sem storila za njih, kar so se trudili storiti sami?« Spoznanje jo je pretreslo. Zavedla se je pretekle slepote in preplavil jo je občutek hvaležnosti do belega konja in do Modrega. »Dobro, da sem spregledala zdaj!« Zavzdihnila je in z ljubeznijo ter s spoštovanjem pričela opazovati premikanje v naslednjem mravljem jajčecu.
Mladiča sta se izlegla brez njene pomoči. Ovojnici sta odslužili svoje. Sanja ju je pospravila v koš in mravljici pazljivo preložila v posteljici. Počivali sta in Sanja je srečna opazovala dvoje krepkih žuželčjih teles. V sebi je začutila nežnost in željo, da lepo poskrbi zanju. Pripravljala jima je hrano in se med tem ukvarjala s svojimi človeškimi spomini. Njena fanta, njena otroka. Kako jima je kuhala in kolikokrat se ji je ob tem preveč mudilo. Koliko trenutkov lepote je ušlo, ker je delovala v naglici. Koliko lepih občutkov je prezrla. »Tokrat bo drugače, pozorna bom na trenutke v sedanjosti,« si je obljubila in ju pričela hraniti. Uživala je, ko ju je pestovala in božala. »Dati jima moram imeni,« je pomislila. »Ti boš Svit in ti Luna,« jima je povedala. »Svit je začetek dneva,«je nadaljevala, »novo upanje, nov začetek. V sebi nosi vse, kar rabi za nov dan. Je čist in čudovit, prinaša nove možnosti. Luna je skrivnostna, magična lepota, polna moči, ki zmore navdihovati in premikati morske gladine. Naj vama ti vajini imeni vedno odgovorita na vprašanje, kdo sta.« Mladička sta bila zadovoljna. Veselila sta se Sanjinega naročja in varnosti, ki sta jo občutila ob njej.
Sanja je bila srečna. Trenutki so bili izpolnjeni in v svoji materinski ljubezni je neizmerno uživala. Svit in Luna sta že zapustila svoji posteljici in raziskovala kamrico. Bila sta radovedna, vedoželjna in polna presenečenj. Sanja jima je pripovedovala o lepoti, ki ju čaka zunaj mravljišča, opisovala jima je gozd, kristalno roso, sončne zahode in jutra. Povedala jima je za njuno veliko družino mravelj. Luna in Svit sta željno poslušala. Bila sta zdrava, polna moči in trenutki, ko sta počivala, so bili vse bolj redki. V Sanji je zorela želja, da jima popestri dan in jima pokaže, kako lep je gozd. Razmišljala je, zakaj neki ji je Modri naročil, da mora ostati v mravljišču. Nobene nevarnosti ni bilo in svojo nalogo je popolno opravljala. Zlahka ji je šlo od rok. »Modri vsega o meni ne ve,« je razmišljala. »Verjetno je mislil, da mi ne bo šlo tako gladko. Presenetila ga bom in razveselila! Luna in Svit sta čudovita. Kratek potep v gozd jima bo koristil. Veliko se bosta naučila in igraje osvojila to, kar druge učiteljice mlade mravlje učijo toliko časa.« V njej se je krepil občutek navdušenega veselja nad novo idejo. Luni in Svitu je povedala, da gredo pokukat v gozd. Ne, ni se motila, njuno veselje in radovednost sta ji potrdili pravilnost odločitve.
Radoživo spoznavanje lepote gozda je bilo pravljično za vso trojico. Sanja je opazovala Lunino in Svitovo veselo čudenje. Presenečena je spoznavala, da lepoto narave, ki jima jo razkazuje, sama doživlja novo, drugače. S spoštovanjem je opisovala rastline, barve, kapljice rose, igro svetlobe in se tudi sama čudila velikosti travnih bilk, resja, praproti, cvetočih mahov,…. Gobe so bile orjaške, barvite, drevesa veličastna, vsak odpadli list jim je ponujal zavetje in s kapljico rose se je čudovito odžejala. Odkrivala je presenetljive in nove detajle – hrapavost in debelino iglic na gozdnih tleh, neštete odtenke zelenila, velikanske storže in suhe veje, ki so se ji zdeli veličastni. »Kako drugačno je vse videti s temi očmi,« je pomislila, »koliko skrivnosti o popolnosti in lepoti je ostajalo skritih mojim človeškim očem.« Mladi mravlji sta jo zaposlovali s svojimi radovednimi vprašanji. Igrivo sta sprejemali novo okolje in se radostno čudili. Skrivali sta se pod suhimi vejicami, se lovili med bilkami trav in plezali čez borove iglice, ki so mehko pokrivale gozdna tla.
Sanja je pomislila, da sama ni tako spretna. Zavedla se je, da se privaja na svoje žuželčje telo, mravljici pa sta ga uporabljali spontano. Ovirale so jo njene človeške izkušnje. »Kot mravlja vidim in delujem drugače,« je naposled pomislila. »Kar sem prinesla iz svojega človeškega življenja, mi tu ne koristi! Je prej ovira, saj se moram svojemu vedenju odpovedati, da zmorem sprejeti to, kar zdaj zaznavajo moja čutila.« Spoznanje jo je presunilo kot strela iz jasnega. »Ni dobro, da jima opisujem, kakšne so stvari videti iz mojih človeških izkušenj, iz mojih spominov! To zanju ni dobro! Mravlje vidijo drugače in za svoje preživetje potrebujejo svoje videnje!« V tistem trenutku se je zavedla, da je storila napako. Peljala ju je v gozd, prepričana, da ga pozna! A kot mravlja je bila na gozd nepripravljena, enako kot Luna in Svit. Poklicala ju je k sebi. »Odpočili se bomo, potem pa se bomo vrnili v mravljišče,« jima je povedala in pobožala radovedni glavici.
Sedela je pod listom gozdne jagode. Rastlina je vsem trem nudila blagodejno senco. Luna in Svit sta zaspala. Sanja je opazovala velikansko belo socvetje. Spominjala se je, kako je s svojima sinovoma nabirala gozdne jagode. Kolikokrat jih je sama nabrala zanju… Kako so dišale, kako sladek je bil njihov okus in kako sta se jih njena fanta razveselila. Sama rastlina se ji je vedno zdela tako nežna in krhka. Zdaj je sedela pod njo in bila prevzeta od njene velikosti. Razlika je bila jasna. Prevzel jo je občutek krivde. Gledala je mravljici in pomislila, kako ju je spravila v nevarnost. »Del življenja, ki sem ga preživela v prejšnji podobi je kriv,« je razmišljala, »moj program, ki sem ga uporabljala, ko sem bila človek. Zakaj mi je ostal, zakaj ni preprosto izbrisan? Že takrat mi ni služil! V njem nisem videla jasno. Mislila sem, kako sem dobra in kako pomagam drugim ljudem. Pa sem v svoji slepoti škodovala sebi in svojim dragim. Zdaj sem to zgodbo ponovila. Luni in Svitu sem opisovala življenje, kot ga vidijo ljudje. Le kako naj izbrišem svoj stari program?« Odgovora ni našla. »Mogoče, da na to še nisem povsem pripravljena,« je pomislila. »Saj bi z brisanjem vsega, kar je vezano na mojo preteklost, izginilo tudi tisto, kar mi pomeni največ. Moja sinova, čudovita fanta in ljubezen, ki jo čutim do njiju. Tudi če sem zdaj mravlja.« Pomirjena se je nasmehnila. »Domov gremo, v mravljišče,« se je odločila. »Popravila bom to svojo zmoto. Počakala bom, da se Luna in Svit prebudita, potlej gremo!«
Napredovali so počasi. Luna in Svit sta hodila pred njo. Klepetala sta, se smejala in uživala v novih spoznanjih. Sanja je bila zamišljena. Želela si je, da bi se čimprej vrnili. »Odslej ne bom več sledila napotkom svojega človeškega uma. Vselej me spravi na krivo pot!« si je obljubljala. Preletela jo je senca in ozrla se je nazaj. Zagledala je čudovitega metulja in opazovala, kako je sedel na modro zvončnico. »Srečnež,« je pomislila, »kako si lep in svoboden! Brez starih, nerabnih programov, ki bi se jih moral odučiti. Brez kupa odvečnega znanja, ki bi ga moral pozabiti. Brez spominov, ki bi te vlekli nazaj, nekam, kjer ne želiš biti.« Opazovala je barvitost njegovih kril in popolna lepota jo je prevzela. »Sanja, poišči naju!« Zaslišala je Svitov glas in se obrnila. Svita in Lune ni bilo pred njo! »Skrivalnice se igrata,« je pomislila. »Tako sta se rada igrala tudi moja sinova…« Pričela ju je iskati. Sledila je glasu: »Sanja, poišči naju…« »Tu sta!« je pomislila, ko je ugledala šop travnih bilk, »mednje sta se skrila!« Lezla je vse globlje v goščavo resastih trav. Naenkrat je njene nožice niso več ubogale. Lepljiva mrena se je sprijela nanje in bolj so bili njeni gibi sunkoviti, več je bilo lepljive snovi, ki jo je naposled celo ovila. Sanja je obmirovala, zapletena v skoraj prozorno sivkasto lepljivo tančico v gostem šopu travnih bilk. Čvrsta pajkova mreža jo je ovila in ni popustila njenemu sunkovitemu upiranju. »Zaman je!« je obupano pomislila in sukala glavo, da bi ugledala Luno in Svita. Ni ju bilo! »Ne smem ju poklicati,« jo je prešinilo, »da se ne zapleteta v to past še onadva!« Obmirovala je v krču strahu in spoznanju, da je ujeta.
Čas se je raztegnil v brezkončnost. Prenehala je čutiti svoje odrevenelo telo in ni več mislila nase. Izgubila je Luno in Svita. Ni vedela, kaj je z njima. Ali sta na varnem, ali ju je zapeljala v pogubo?
Ali so se mravlje vrnile v mravljišče in ju poiskale? Teža občutkov krivde zaradi izgubljenih mladičev je odprla njene stare rane iz človeškega življenja. Spet je izgubila otroke! Ni zmogla! Ni znala! Ni opravila zaupane naloge! Navkljub trudu, ki ga je vložila, navkljub njeni ljubezni do malih mravljic. Ni ji uspelo! »Zaslužim si, kar me je doletelo!« je pomislila in zajokala.
Prostor pod orjaško mušnico je bil veličasten. Na visokem stolu je za mogočno mizo sedel Modri. Iz gozda so jo mravlje vojščaki vodile naravnost k njemu. Nihče ni govoril z njo. Izrezale so jo iz pajkove mreže in jo peljale po sodbo. Sanja je bila izžeta. Ni zmogla slediti dogodkom, niti obvladati svojih misli. Le – te so obvladovale njo. Kot deli grozečega, uničujočega kometa so jo zadevale in kamenjale. Želela se je zbrati, najti v sebi točko moči. Ko je stopila pred Modrega, je mislila na svojega konja. Na svoja sinova in na Luno ter Svita.
Modri jo je gledal v oči. Tišina je bila oglušujoča.
»Učili smo te pripadati skupini, Sanja,« je spregovoril Modri, » veliki, urejeni družini, kjer ima vsakdo jasno nalogo. Sprejeli smo te medse in ti zaupali svoje največje bogastvo, naš zarod. Nisi se nam zmogla predati z vsem srcem! Kadar se predamo s srcem, je predanost tako popolna, da se popolnoma posvetimo svojim odgovornostim in jih popolnoma izpolnimo z ljubeznijo. Ne opravimo ne več in ne manj, ampak natančno toliko in tisto, kar nam je zaupano.
Zapustila si mravljišče! Pozabila si, da moraš čuvati tudi jajčeca, ne le Lune in Svita. Mladiča si odpeljala v nevarnost in sebe si izpostavila nevarnosti, ki bi te lahko stala življenje. Nisi ubogala moje zapovedi. Nisi razpoznala svoje vloge in nisi spoštovala njenega velikega pomena!
Razumem, da si se trudila. A to za nas ni dovolj. Konj mi je povedal, da si v svojem človeškem življenju izgubila svoj glas. Tu si, da uvidiš širšo zgodbo življenja, ti pa se še vedno trudiš živeti, kot si živela v preteklosti, kot bi ti tvoja stara zgodba in njen nauk ne zadoščali, kot bi se nič ne spremenilo!
Širša zgodba življenja teče s ciklom začetkov in koncev, rojstva in smrti, dneva in noči. Jutro ne ve za vsebino prejšnjega dne. To bi mu odvzelo poslanstvo in nove priložnosti. A vsak dan je povezan s prejšnjim z nočjo ki ju druži. In to je dovolj!
Da najdeš svoj glas moraš opustiti preteklost, zamere in sovraštvo, žalost in jezo, krivdo in strah. Znati moraš povezovati in tudi zatuliti s svojimi nasprotniki in se izogniti vojnam in bojevanju! Samo tako te bodo lahko slišali, Sanja, in samo tako boš nasprotnike za vselej izgubila!«
Sanja je molčala. Njen vprašujoči pogled je moledoval za resnico o Luni in Svitu. Modri jo je slišal brez izgovorjenih besed.
»Na varnem sta, doma. Vojščaki, ki so skriti čuvali naše mravljišče so pazili tudi na tvoje korake. Bili ste zavarovani, nič hudega se vam ni moglo zgoditi. A to ne opraviči tvoje samovoljne neposlušnosti. Pri nas si opravila svoje!« je zaključil Modri.
»Želim se posloviti od Lune in Svita!« je zaprosila Sanja. »Te želje ti ne bom izpolnil! Zanju je dobro poskrbljeno! Pojdi zdaj in dobro poskrbi zase!« je odvrnil Modri in vstal od mize.
Sanja se je obrnila proti gozdu. V njej sta se mešala občutka olajšanja in bolečine. Brezciljno je prestavljala drobne mravlje nožice. Da, dobro bo poskrbela zase! Opazovala je sence, ki so se pričele sramežljivo risati po tleh in so oznanjale prihod večera. »Res je, kar mi je zjutraj rekla Jasna,« je pomislila. »Zdaj vem, česa sem se učila od mravelj! Odgovor zame je bil skrit v tem dnevu.« Poiskala je udobno zavetje v borovih iglicah tik ob borovcu. »Tu si bom lahko odpočila,« si je rekla in se utrujena zleknila na udobni stelji. Čutila je še božajočo sapo svojega dragega konja in njegov šepet, ki ji je sporočal: »Zaspi, moja draga Sanja. Tu bom, ob tebi. Popolnoma varna si. Odpočij se, jutri potujeva dalje!«
5. Kukavičji let
Noč ji je prinesla sanje.
Živeli so v varni hiški. Ona, Sanja in njeni trije otroci. Bližina morskega obrežja je njene otroke vabila, da so vse dneve preživljali v brezskrbni igri na morskem obrežju. Sanja je vstajala zgodaj. Zjutraj je pobožala je vsakega izmed svojih treh otrok in odhajala v bližnjo vas delat v veliko hišo. Vsak večer je radostna prinašala vse, kar so potrebovali otroci, da so svoje dneve lahko preživljali v igri, na obrežju, odmaknjenem od vsakodnevnega vrveža in skrbi.
V tem jutru ni zmogla vstati. Svinčena utrujenost in vročica sta jo priklenili na posteljo. Otroci so kot ponavadi brezskrbno zapustili dom in se namenili na svoj potep. V njej je vstal strah: »Kdaj bo pošla zaloga živeža? Kako bodo zmogli, če bo bolehala?« Močna volja jo je napolnila z novim upanjem: »Jutri bo bolje, moram, zmorem!!«
Drugo jutro jo je pozdravilo s hudo vročico.K sebi je poklicala otroke in zaprosila: »Pojdite do studenca in prinesite vodo! Bolna sem in postelje ne morem zapustiti! Voda nam bo najprej pošla!« Otroci so se spogledali in najstarejši jo je tolažil: »Mama, kmalu boš zdrava! Nismo še bili pri studencu. Daleč je do tja in naši čevlji niso najboljši!« Molče jih je opazovala, kako so se šli igrat. V njej je vstajala skrb zanje in svoje žeje ni upala potešiti, da bi prihranila vodo zanje.
Vročica se je stopnjevala in Sanja je ležala tudi tretje jutro. Moči so jo zapustile in spet je poklicala svoje otroke: » Morate po vodo k studencu! Opišem vam pot, ne boste zgrešili! Vročina je zvila moje telo in vode zmanjkuje, tudi za vas! Brez vode ne morem ozdraveti in tudi vi boste ostali žejni!« Otroci so se spogledali! »Mama, ti nam prinašaš vodo in živež! Do studenca je daleč in naši čevlji niso najbolj primerni za pot v gozd! » ji je povedal najstarejši. Ostala dva sta prikimala. Sanja jih je molče opazovala, ko so odhajali. Ta dan se niso šli igrat na morsko obrežje. Posedali so ob hiši zamišljeni in prestrašeni. »Jutri mora mama ozdraveti!« je zvečer oznanil njen najstarejši. »Voda nam bo jutri pošla in shramba z živežem se prazni!«
Ko so otroci naslednje jutro odprli vrata njene spalnice, jih je pozdravila njena postlana postelja. Mame ni bilo v njej. Na oknu je sedela kukavica in jih čakala. »Mama,« so zaklicali hkrati, »počakaj tu, prinesli bomo vodo!« A kukavica je razprla krila in odletela. »Prišel je čas, ko moraš poskrbeti zase!« jo je nagovoril neviden glas. Njen let je bil počasen. Z bolečino je opazovala svoje otroke, kako so jokaje in proseče tekli za njo in jo klicali. Tekli so bosi, brez čevljev. Njihove noge so krvavele, ko so ji sledili k vodnemu izviru. Pripeljala jih je do studenca in pomirjena opazovala, kako pijejo in nalivajo vodo v svojo posodo. Potlej je odletela, globoko ranjena z bodalom slovesa. Zavedla se je, da je šlo za življenje, da je slovo pogojevalo njeno in njihovo preživetje. Ravnala je modro! Niso ostali žejni! Tudi ona ne!
Nikoli več se ni vrnila v hiško na morskem obrežju.Ostala je kukavica.
V snu je čutila, kako jo konj boža in ji šepeče: »Tudi sanje nas veliko naučijo, če jim to dovolimo. Zdaj veš, zakaj kukavica vedno polaga svoja jajca v tuja gnezda!«
6. Pod vodo
Prebudila se je v nenavadno tišino. Želela je odpreti oči in zaprepadena spoznala, da jih nima. Želela je iztegniti roke, noge – ni jih bilo. Presenečena je obmirovala. Začutila je, da je vse kar je le gladka mišica, pritrjena v čvrst školjčni oklep. Karkoli je storila, je povzročilo kvečjemu neznatno, špranjasto odpiranje in zapiranje školjčnega pokrova.
Sanja je raziskovala svojo novo obliko. Ko se je odprla, je vanjo pritekla voda, omočila gladko mišico in jo nahranila z drobnim planktonom. Ko se je zaprla, ni bilo v njej ničesar, ničesar, razen nje same. Samota. Oblivala jo je tišina, ki se je z grozljivo praznino neznosno zajedala vanjo. Polastil se je je nemir. Torej je školjka! Kje je? V katerem morju? Kaj je okoli nje? Zakaj se je znašla tu? Kaj jo čaka?
Preplavil jo je občutek, da ima pravico izvedeti, kaj se vendar dogaja. Zbrala je moč in se pričela odpirati. »Ne le za špranjo,« je pomislila, »če se odprem bolj, bom morebiti izvedela…« Čutila je silo vodne gmote, ki je pritiskala nanjo. »Ne, zdaj ne bo popustila, ne sme!«
Utrujena je prenehala. Kljub skrajnim naporom je bilo okoli nje še vedno temno, neznano… Zavedla se je, da se ne znajde. Niti svojega dragega konja ni zmogla priklicati na pomoč. Ni imela glasu.. »Kaj naj storim?« je obupano pomislila… Začutila je nežne vibracije svoje mišice, ki so ji prinašale odgovor od nekje blizu. »Si, kjer ti ni treba storiti ničesar.« »Kdo si?« je skušala vprašati in v tem trenutku začutila, da se njena mišica krči in povzroča nežne vibracije, ki jih prenaša voda. »Mirna sem, školjka, kot ti,« je pravil odgovor. »Dobrodošla v kraljestvu miru in tišine! Čutim, da si zmedena,« je nadaljevala, »a za to ni nobene potrebe. Prišla si na kraj, kjer imaš čisto vse. Ves čas, ki ga potrebuješ in tudi vse drugo..«. »Sanja sem,« je sporočila nazaj. »Prosim, povej mi, kako naj se tu znajdem! Ne vidim, ne zmorem govoriti..« Skušala se je umiriti in kmalu je zaznala nežno valovanje odgovora, ki ji ga je namenila Mirna. »Tod ne govorimo. Za sporočanje tu ne potrebuješ besed. Tu lahko slišiš le svoj resnični notranji glas. Vid ti ni potreben. Vsaj ne za gledanje okolice. Pomembno je le, da vidiš vase. Okolje lahko natanko spoznaš le tako, da ga občutiš. Poslušaj, Sanja, poslušaj in slišala boš samo svoj glas! To je zelo pomembno!«
Sanja je obmirovala. Prešinila jo je misel, da je nemara le kaj, kar bi lahko storila. Sluh in vid ji bodo tu torej nadomestili občutki. A kaj je namen tega potovanja, kaj mora storiti? Nekaj je, nekaj vendar mora biti.. V počasnem toku energije je zaznala Mirnin odgovor:«Tvoje potovanje te tokrat ne vodi nikamor. Ravno zato je mogoče, da boš nemara prišla dlje kot kadarkoli doslej. Nobene potrebe ni, da se skušaš znajti! Za vse je poskrbljeno in vse, kar se zgodi, je prav. Tod vlada veliki zakon življenja. Boj in upor ta tukaj odveč. Ničesar ni, kar bi lahko storila. Trud tu ni potreben!«
Sanjo je preplavil znani občutek negotovosti in obupa, prežet z upanjem, da vendar ni sama. Saj je ob njej Mirna. Ona ve, kaj in kako. »Ali živiš tu, ob meni?« je vprašala. Valujoč odgovor je sporočal: »Živim pač. Kje – tu ali tam, to ni pomembno. O tem, kjer smo, odloča širša zgodba. Kamor me odnese val, je prav. Vedno sem tam, kjer moram biti.«
Sanja je začutila nežen tok vibracij, ki ji je sporočal, da je Mirna zaprla svoj školjčni oklep. Vedela je, da je to slovo. Nekaj časa se je prepuščala morju in dovolila, da je oblivalo nežno, gladko mišico, njeno novo telo. Potlej je utrujena zaprla svojo režo in se potopila vase.
Prebudila se je v samoto, tišino, brezčasnost. Ničesar ni bilo, s čimer bi lahko zaposlila svoj nemirni duh. Odpiranje in zapiranje školjčne lupine jo je pričelo dolgočasiti. Nič novega se ni zgodilo.
Dovoljevala je mislim svojega uma, da so jo preplavljale in odnašale v preteklost. Vstajali so spomini, načrti in razglabljanja, ki jih je predelovala do onemoglosti. Ob tem je čutila neznosne bolečine. Ko je njena mišica postala prenapeta, utrujena in boleča, se je odprla morju in dovolila, da jo je mirni hlad umiril in nahranil. Meja med spanjem in budnostjo je izginjala. Onemogla razglabljanja njenega uma je nežna mišica počasi, vztrajno požirala vase, ga žvečila, izpljuvala in ga izplakovala v brezkončnosti skrivnostnega morja, dokler ga ni izčrpala, izsesala in pustila morju, da ga je odneslo in zabrisalo v nič.
Bolečina je pojenjala. Napetost je popustila. Misli so postajale vse redkejše, počasne. Vse bolj pogosto jih sploh ni bilo. Dokler ni bilo ničesar več. Obstajala je le še prijazna praznina, nežna, gladka mišica, varna školjčna lupina in brezkončna voda, kadar je želela in dovolila, da jo oblije in nahrani. Obstajal je nič, ki je bil vse. Odleglo ji je.
Polagoma se je pričela zavedati tišine, miru in sebe. Do potankosti je spoznala vsako vlakno svojega nežnega telesa in se ljubeče pogovarjala z njim. Potlej se je pričela spoznavati s svojo lupino. Vzljubila je svoj oklep, ki jo je varoval, ščitil in ji dajal dom. Vse bolj pogosto je čutila, da je to vse, da je to dovolj. Kadar je odprla svojo školjčno režo, je začutila povezanost z valujočo morsko globino in se zavedala brezkončnosti ter brezčasnosti. Slišala je, natanko je slišala svoj notranji glas. Pogosto ni sporočal nič drugega kot besedico »Mir.« Sprejela je varni spokoj in se prepustila utripu, ki ga je tu narekoval veliki zakon. Čas ni več obstajal. Vse je bilo zdaj. Mir je bil vse. In ona, Sanja, potopljena vase.
7. Moč valov se vrača k zemlji
Ni vedela, kako dolgo je tako mirovala. Spokojno prepuščanje je bilo vse, kar je zdaj zanjo obstajalo. To ji je popolnoma zadoščalo. Zgolj biti je sreča, zadostnost za mir.
Leno je odprla svojo režo in se presenečeno zdrznila. Namesto znanega obliva prijaznega toka morske vode, je nenadoma začutila grob udarec vala in rezanje peska, ki ga je v njeno mišico zarivala razbesnela voda. V trenutku se je skušala zapreti, a peska je bilo preveč; voda je udarjala, bičala njeno telo in začutila je, da jo trga iz varnega zavetja… »Odnaša me!« je pomislila, » odnaša me in ne morem se zapreti!« Ena sama pulzirajoča misel je napolnila vsako vlakno njene biti: » Kako naj se rešim?« Zaznavala je oglušujoče bobnenje razpenjene vode, ostrino peska, ki je udarjal vanjo in ji prizadeval bolečine. Val jo je nosil, jo potiskal ob potopljene čeri, jo premetaval. Spomnila se je nauka, ki ga je sprejela hitro po rojstvu: »Veliko napora je treba, da lahko živiš. Bori se, ali pa boš umrla!« Zbrala je vso moč, da bi vendarle zaprla svojo režo in oster pesek se je še globlje zaril v nežno mišično tkivo. Bolečina je postala neznosna.
V neurju razbesnelo morje je spremenilo njeno rojeniško sporočilo. »Če se bom borila naprej, bom umrla!« se je zavedla Sanja. Spomnila se je Mirninega sporočila: »Boj in upor sta tu odveč. Ničesar ni, kar bi lahko storila! Tod vlada veliki zakon in vse, kar se zgodi, je prav.«
»Torej,« je pomislila Sanja, »ne morem storiti ničesar! Kar se bo zgodilo, bo prav!« V naslednjih trenutkih ni razmišljala, kako bi se zaprla. Mislila je na svojega starega, belega konja in na njegove besede: »Če ti bo sporočeno, da ne moreš storiti ničesar, obmiruj v vednosti, da se bo vse uredilo na način, ki ga ti pač ne zmoreš razumeti.« V tistem trenutku se je odločila. Prenehala se je boriti in upirati!
Dovolila je razpenjeni vodi, da jo je nosila, premetavala, jo vzdigovala na površje in potapljala. Bila je del divjega morja, ki je plesalo v nevihti.
Z vsakim vlaknom svoje razbolele mišice je občutila dviganje in padanje vodne gmote, prepuščala je valu, da je odločal namesto nje; posvojil jo je, z njim je bila del neskončnega, kipečega morja.
Naenkrat je bilo vsega konec. Udarec vode jo je vrgel daleč in val se ni vrnil po njo. Obležala je na sipkem pesku. »Ne morem več,« je še pomislila, potlej je utonila v nič.
Prebudila jo je ščemeča svetloba. Čutila jo je na razboleli, trepetajoči mišici in hvaležno sprejela topel obliv nizke, obrežne morske vode. »Živa sem!« je srečna pomislila. »Mirna je imela prav. Živim pač.
Kje, tu ali tam, res ni pomembno.« Prevzel jo je jasen občutek, da ni več sama. Odprla je svojo školjčno režo in ob sebi spoznala svojega starega, belega konja. »Dobro opravljeno, Sanja moja!« jo je pohvalil pravljični konj. »Pa saj nisem naredila ničesar!« mu je sporočila školjka Sanja. »Točno tako,« je odgovoril konj. »Ni vse v delovanju!«
»Tako je toliko lažje,« se je glasil Sanjin odgovor. Konj se je
nasmehnil in jo ljubeče pobožal. »Pravico imaš, da včasih zgolj si,« je dejal in se usedel k njej. Molče sta doživljala lepoto mirne morske gladine, ki se je pred njima raztezala v neskončnost. Sanja je vedela, da ji ni treba reči ničesar, da njen stari bel konj ve vse, kar mu ima sporočiti o svojem darilu, ki ga je prinesla iz morskih globin. »Četudi malo sporočaš, mi veliko poveš,« jo je konj nagovoril čez čas. »Ljubezen do sebe zmoreš poiskati le v tišini in samoti. Šele ko se slišiš, veš, kdo si in takrat se lahko vzljubiš. Ko zmoreš ljubiti sebe, si lahko zaupaš. Potlej zmoreš zaupati drugim in življenju…,« je nadaljeval.
Sanja je pomislila. »Zdaj vem,« je sporočila, »da samota ni osamljenost. Zdaj znam ljubiti sebe in življenje, zdaj zmorem zaupati in se prepustiti v zaupanju! Zdaj želim to deliti z drugimi. Ali sem pripravljena?«, je želela vedeti Sanja.
Konj se je nasmehnil. »Dobro je!« je pomislil. »Moja Sanja je zdaj pripravljena na svoje naslednje izkustvo.«
»Je kraj, kjer boš morebiti našla odgovor,« ji je odvrnil.
Vstal je in pobral drobno, belo školjko. Stisnila se je k njemu in nadaljevala sta potovanje.
8. Izbrisano slepilo
Travnik je žarel od barvitosti pisanih cvetov. Majniške ivanjščice so svoje razkošne glavice vabljivo nastavljale sončnim žarkom, čudovite, elegantne modre zvončnice so se nežno pozibavale na vitkih steblih, zlato rumenilo regratovih cvetov je stkalo žarečo preprogo, pod katero so radoživi črički goslali svoje razposajene viže. Pomlad je slavila življenje v vsej polnosti in brsteči lepoti.
Sanja je ves dan preživela na trpotčevem listu. Prepustila se je sončnim žarkom in nežnemu zibanju toplega vetra, ki je raznašal omamne dišave cvetočih lepotic. Okopala se je v jutranji rosi in se lepotičila. Njene mehke, kratke pokrovke so sramežljivo pokrile le zgornji del zadka in to mini krilo ji je odlično pristajalo. Zapeljivo oprsje je zakrival ščitast ovratnik rahlo oranžastih odtenkov. Njen vrat je kot izbran nakit krasil par zloščenih temnih lis. Kot druge kresničke je pomladni dan preživela v počitku in se veselila trenutkov, ko se bo zmračilo in bo zažarela v vsej svoji zapeljivi lepoti. Z vitkimi nožicami je nežno gladila svoje telo in se radostila svoje lepe podobe.
Pričakovala je svoj prvi večer med majniškimi kresničkami. Veliko prijateljev se je ustavilo ob njenem trpotčevem listu. Klepetali so z njo in se šalili. Radoživi metulji, vestne čebele in nekaj kresničjih samičk ji je polepšalo dan. Vsi so opazili njeno lepoto in posebno milino, ki jo je izžarevala. Sanja je uživala svojo pomlad.
Prvi mrak je plaho naznanil večer, ki se ga je Sanja ves dan veselila.
Polni cvetovi so se nežno zaprli, rosa je umila trave in čistost večera je dihala mirno spokojnost. Sanja je zlezla z lista na tla in se namenila na večerni sprehod. Melodije, ki so jih izvabljali črički, so polnile njeno srce. Sklenila je, da bo užila vsak trenutek čarobne lepote. Vrtela se je v ritmu čričjih napevov in kratko krilce se je nagajivo dvigovalo. Iz zemlje je puhtel vonj po narcisah. Poiskala je eno izmed njih, sedla na njen mehek list in pričela opazovati razkošno lepoto sanjavega večera.
Nekaj metrov pred njo je zasvetilo. Drobna, bledo rumena lučka je utripaje oddajala svoje sporočilo. Sanja se je presenečeno odzvala. Seveda je vedela, da kresničke svetijo, v svojem človeškem življenju jih je po pomladnih večerih rada opazovala. A njeno tokratno izkustvo je bilo drugačno, odzivalo se je njeno telo. Postala je pozorna. Ne, ni bilo dvoma. Ob vnovičnem utripanju bledo rumene lučke je začutila svoje toplo trepetanje in glej – njeno telo je pričelo svetiti. Najprej sramežljivo, a vse bolj jasno se je zavedla oranžaste svetlobe, ki jo je odseval nepokriti del njenega zadka. »Res sem kresnička,« si je rekla med nasmehom in nadaljevala prijetno igrico. »Zabavno je, da mi ni treba ničesar storiti,« je pomislila. »Moje telo se samo odziva s svetlobo in se tako pogovarja z nekom, ki ga sploh ne poznam.«
Travnik je migljal od mnogih drobnih lučk. Sanja pa se je pogovarjala le s svojo. Naenkrat ni bilo več odgovora. Nekaj sekund je pričakujoče zrla v smer, odkoder so poprej prihajala njej namenjena sporočila. Bledo rumenega svetlobnega znamenja ni bilo. Tik nad sabo je opazila letečega obiskovalca. »Hrošč,« je pomislila in se mu nasmehnila. »Zdravo!« jo je pozdravil. Zaprl je dolga krilca in prisedel. »Merlin me kličejo,« se je nasmejan predstavil. »Jaz sem Sanja,« je odvrnila presenečena nad samozavestnim nastopom obiskovalca. »Nekoga pričakujem,« je nadaljevala, »pogovarjam se z njim in bojim se, da se ti zdaj nimam časa dovolj posvetiti.« »Tako misliš?« se je nasmejal Merlin in se odkrito zabaval ob njenem odgovoru. »Kako veš, koga čakaš?« Sanja je pomislila, da jo je Merlin obiskal ob nepravem času in da ne kaže nobenih namenov, da bi jo pustil pri miru. Sporočila njene bledo rumene lučke so zamrla in zaman se je ozirala v znano smer za njimi. Merlin je opazoval njeno početje in odkrito užival. »Vem pač,« je odvrnila Sanja, »da sem izmenjavala sporočila s prijazno kresničko. Jaz prijaznost prepoznam, ker jo začutim in to kresničko čakam, da me poišče!« »Mnoga ženska bitja pomešajo svoje občutke, samičke kresnic pri tem niso nobena izjema!« je poznavalsko nadaljeval Merlin. Bilo mu je kristalno jasno, da je to Sanjin prvi majski večer med kresnicami. »Kako lahko govoriš o ženskih občutkih, saj si samček?! Si hrošč in sploh ne vem, koliko veš o kresničkah,« je ugovarjala Sanja. »Pa mi pomagaj in mi opiši kresničjega samčka, potlej se bom pa jaz razgovoril!« ji je diplomatsko predlagal Merlin in samovšečno prekrižal svoje dolge noge. Sanja se je zdrznila. Saj v resnici ne ve, kako je videti kresničji samček. »Temu samovšečnemu nastopaču se ne bom pustila zmesti!« se je hipoma odločila. »Saj vendar natančno vem, kako sem videti jaz, torej bom samčka z lahkoto opisala!«
Natanko to je storila. Opisala je kresničkino telo po svoji podobi v samčjem oblačilu in mu dodala nekaj možatih lastnosti. Bila je prepričana, da ji gre dobro, saj je Merlin njeno opisovanje vzpodbujal z dodatnimi vprašanji. Ni opazila njegove premišljene igre in ko je končala, ga je zmagujoče pogledala, prepričana, da je opravila blestečo predstavitev. Pustil ji je nekaj trenutkov zmagoslavja in užival v predstavi. Potlej je vstal, zravnal svoja široka ramena in s sunkovitim gibom napel poškrobljena krila, da so z eleganco brezhibnega fraka popolnoma pokrila njegov črn, zloščen zadek. V naslednjem trenutku se je pred njo galantno priklonil in skozi razporek kril je posvetila bledo rumena svetloba. »Sem tvoj občudovalec in dovoli, da sem tvoj stalni in zvesti spremljevalec!« ji je dejal. »Očaran sem nad tvojo lepoto in skladnostjo tvojih izbranih oblačil. Vsekakor si nocoj v najboljši moški družbi!« Iz svoje gumbnice je vzel cvet spominčice in ga spustil v Sanjino krilo. Nato se je zadenjsko umaknil za korak in sedel. Sanja je onemela. V njej sta se mešala občutka kljubovalnosti zaradi njegove gladke zmage in očaranosti nad njegovo predrzno lepoto, ki jo je sam odkrito in samovšečno razkazoval. »Pa vendar sem mu všeč, da mi tako odkrito dvori!« je pomislila in njen srčni utrip se je povečal. Tisti hip je opazila, da njen zadek z oranžasto svetlobo odgovarja galantnemu, možatemu snubcu. Čutila je velikansko zadrego in se tiho jezila na svoje telo, ki se je samodejno odzivalo na privlačno moško moč. »Razumel sem tvoj odgovor, lepa mladenka!« je nadaljeval Merlin. »Povej mi, kaj lahko storim zate?!« Sanja ga je presenečeno pogledala. Ni se spomnila, da bi jo v življenju kdorkoli odkrito spraševal, kako ji lahko ustreže. Na čudovito vprašanje ni našla odgovora, zato je obsedela brez besed. Merlin se je primaknil bliže k njej in jo nagovarjal: »Povej mi kaj o sebi! Tako lepo te je poslušati!«
Sanja je pomislila, da redko srečamo koga, ki nas posluša in sliši. Tovrstna pozornost je bila zanjo novo odkritje in ko se je razgovorila, si je morala priznati, da ji godi in da ji Merlin postaja vse bolj všeč.
Sedela sta v prijetnem kotičku. Na oddaljenem odru so goslali črički. Merlin je skrbno spremljal njene kretnje. Vedel je, kdaj si je zaželela pijače in ji nalival v kozarec. Povabil jo je na plesišče takoj, ko je njeno željo prebral iz njenih oči. Sukal jo je spretno in galantno. Njuni plesni gibi so bili dovršena in usklajena popolnost. V njegovih rokah se je počutila varno. Spremljal jo je k njuni mizi in ji pridržal stol. Prižgal je svečko in jo znova in znova vzpodbujal, da mu je govorila o sebi. Za Sanjo se je čas ustavil. Znašla se je v pravljici in želela si je, da se čarobnost ne bi nikoli prekinila. Počutila se je kot kraljica. In Merlin je bil njen kralj.
Večer je zorel v noč. Črički so pospravljali svoja godala in svečka na njuni mizi je dogorela. Predlagal ji je, da jo spremlja domov. Prijel jo je za roko in jo vodil po travniku. Sanja je uživala ob njegovih zabavnih šalah. Pred trpotčevim listom jo je objel in jo poljubil. »Do jutri, ko te poiščem!« ji je zašepetal. Sanja je bila srečna. Gledala je za njim, kako je elegantno razprl krila in odletel. Ta noč ji ni dala počitka. Mislila je na Merlina in na to, da je našla, kar mnogi celo življenje iščejo zaman.
Dan, ki je vstal z naslednjim jutrom, je prinesel oblake. Sanja je opazovala žuželke, ki so si pripravljale zavetje pred bližajočo nevihto.
Sreča, rojena v minuli noči, je sijala iz njenih oči. »Sanja, poišči si suho zavetje. Nevihte znajo biti neprijetne!«, jo je nagovorila soseda, kresnička Nada. Sanja jo je nasmejana pogledala. »Merlin pride pome, on bo poskrbel za to!« je zasanjano odgovorila. »Videla sem, da je bil sinoči s tabo,« je nadaljevala Nada. »Merlin je doma na mnogih travnikih. Bolje bo zate, če zase poskrbiš sama!« »Zopet pomisleki drugih,« je pomislila Sanja. »Ne, tokrat bom sledila kar svojim občutkom!« se je odločila in zapustila svoj trpotčev list. Pred šopom regratovih listov je uzrla nasmejanega samčka. »Zavetje pred dežjem pripravljam,« jo je nagovoril. »Ime mi je Beli!« »Jaz sem Sanja. Povej mi, ali kaj veš, kje je doma Merlin?« »Težko vprašanje, on je doma na mnogih travnikih. Pravzaprav vedno gostuje pri prijaznih kresničkah,« ji je pošteno odgovoril. Sanja ga je začudeno pogledala. Nehote se je spomnila Nadinih besed. V zadregi je zardela in na misel so ji prišle Merlinove obljube o zvestobi in pomoči. Povesila je glavo in težko nadaljevala pot. Ko je ocenila, da je Beli ne vidi več, se je sesedla in zajokala. Srčna bolečina jo je žgala in misel na bližajočo se nevihto se ji ni zdela pomembna. Želela si je, da bi zmogla leteti, kot Merlin. A kresničje samičke ne zmorejo leteti. Njihova krilca so zakrnela in so lep okras, nič več. »Ne morem leteti in sama sem!« je obupano razmišljala. »Podarila sem svoje srce nekomu, ki si je želel samo igre. Prepričana sem bila, da sem spoznala ljubezen. Ne, ne želim sprejeti take resnice! Pogrešam Merlina in njegovo prijaznost in tega ni konec!« si je ponavljala. Tavala je po travniku in debele dežne kaplje so jo pričele namakati. Njene tanka krilca so postajala vse težja in lepljivo blato se je oprijemalo nožic. »Merlin!« je klicala med solzami, »Merlin, pridi zdaj pome!« Travne bilke so se upogibale pod mokro težo, po tleh so nastajale velike luže. Sanja je opazovala, kako narava joče z njo. Njeno telo je bilo težko, pretežko. Sesedla se je in si z nožicami pokrila glavo. Ni čutila mokrega hladu, bolečina je trgala njeno drobovje in zvijala drobno telo. »Konec, je jokajoče prosila, naj bo to konec!«
Beli ji je prinesel drugo brisačo. Drgnila je premrle nožice in pokašljevala. Pila je lapuhov nektar in molčala. Mislila je na Merlina.
»Kako je lahko živo bitje tako brezčutno? Ali ne ve, kako je hudo tistim, ki jih prizadene? Kaj je vendar hotel doseči? Zakaj je postala njegova žrtev?« Beli je molčal. Kuhal je trpotčev sirup. »Ta ji bo vrnil moči!« je razmišljal. Pospravljal je kuhinjo in Sanja ga je pričela opazovati. Brez vsakega zanimanja. »Ko bi bil zdaj tukaj Merlin!« je še pomislila preden je zaspala.
Po treh dneh so se Sanji povrnile moči. Večkrat na dan je zapustila zavetje, kamor jo je v nevihti vso premrlo prinesel Beli. Posedala je na soncu in tuhtala. Še vedno je upajoče čakala, da se bo pred njo prikazal njen Merlin. Zaman, vse te dni je upala zaman. Po stezici se je nekdo bližal. Sanja se je zdrznila v pričakovanju in razočarano povesila pogled. Bila je Nada. »K tebi prihajam,« jo je pozdravila. »Vesela sem, da si ozdravela.« Sanja je molčala. V njej so se mešali različni občutki. Želela si je Merlina, ne Nade. Zavzdihnila je in spregovorila: »Ali je ljubezen vedno tako boleča?« »Ljubezen ne pozna nemira,« je odvrnila Nada. »Prinaša mir in zaupanje. Ne vzhičenja, niti bolečine. Samo mir in gotovost. Ne hrepenenja, niti ekstaze ob snidenju. Samo mir in gotovost,« je ponovila Nada. Sanja se je presenečena zdrznila. »Kaj mi vendar pripoveduje?!« je pomislila in čez čas nadaljevala: » O svojih občutkih do Merlina se ne motim. Ko sva bila skupaj, sem se počutila blaženo. Videla sem, da me lahko osreči. Ko sem spoznala resnico, me je bolečina strla. Če te prav razumem, to ni bila ljubezen. A moje telo se je nanj odzivalo. Svetila sem, sama od sebe! Kako mi lahko to razložiš?« »Pokazal ti je, kako se počutiš kot samička, kot ženska. A te tvoje občutke je izzvalo tvoje telo, ne on. Bila si deležna trenutne pozornosti, nanjo si se odzivala in dala si mu občutek, da te lahko osreči. To čarobnost sta doživela oba. Samička v tebi in samček v njem. To ti je pokazala svetloba v tvojem telesu. Privlačnost, nič drugega. Sanja, to ni bila ljubezen,« je odgovorila Nada. »Ko boš presojala naslednjič, si vzemi čas!« je nadaljevala. »Ne nasedaj besedam in lepim pogledom. Vselej bodi pozorna na dejanja in na njihovo skladnost z besedami. Predvsem pa se pazi tistih, ki te sprašujejo, kako bi lahko kaj storili zate. Taki večinoma ne znajo poskrbeti niti zase in iščejo zgolj lastne koristi. Prava ljubezen ponudi pomoč nevsiljivo, skoraj neopazno, z dejanji, ne z besedami. Zato jo v iskanju zlahka spregledamo. In predvsem, vedno poskrbi zase! Ne pričakuj, da bo to storil nekdo, ki te ima rad! Ta bo spoštoval tvojo ljubezen do sebe in tvojo skrb zase.« Sanja je molčala. Odkritje jo je presenetilo. »Torej trpim, ker pogrešam ta čudoviti občutek?« je vprašala še enkrat. Nada ji je prikimala. Sanja si je oddahnila. »Nisem nobena žrtev! Spoznala sem občutek vznesenosti ob svoji ženstvenosti in ga želela obdržati. Ker sem ga doživela z Merlinom, sem trpela, ko me je zapustil. A občutek je moj, lahko ga prikličem sama in lahko ga v meni vzbudi kdo drug. Za to ne bom več žalovala!« Nada jo je nasmejana objela. »Zelo bistra in pridna učenka si, Sanja. Vesela sem tvojih novih spoznanj!« Sanja je molče obsedela ob dragi prijateljici. Spet je lahko posvetila pozornost lepotam, ki jih je travnik darežljivo razgrinjal okoli nje. Bolečina je pričela popuščati in ko se je poslovila od Nade, se je počutila ozdravljeno.
Beli je bil vesel, ko je opazil, da se je barva povrnila v njena lica in da njene oči postajajo sijoče. Vedel je, da je Sanja bogatejša za dragoceno izkustvo in močnejša. Pospravljal je posodo po večerji, ko je Sanja obsedela za mizo in čakala, da je končal. Sedel je k njej in jo opazoval z mirnim, prijaznim pogledom. » Rada bi te vprašala, zakaj se mojem življenju ponavljajo dogodki, ki me silijo v dokazovanje, da nisem nobena žrtev? Zakaj se mi blagostanje izmika med prsti? Beli, ti mi povej sporočilo, kot si ga začutil ob mojem vprašanju! Čutim, da tebi lahko vedno zaupam!« je spregovorila Sanja, presenečena, da so ji te besede šle tako težko iz ust. »Pravi prijatelji si povejo resnico,« ji je odvrnil. »Sanja, sebe nimaš dovolj rada!« je nadaljeval. Vstal je in prinesel majhno ogledalce. »Poglej se vanj in si na glas povej, da se imaš rada. Povej si, da se imaš raje, kot svoje otroke,« je rekel in ji dal ogledalo. Sanja ga je zgroženo pogledala! Izreče naj te besede?! Zazrla se je v ogledalo in si gledala v oči. Besede so se ji zatikale in zvenele so tuje, trdo in nerodno. Njene ustnice so bile povešene navzdol in ko je govorila, je videla svojo žalost. Pretreseno ga je pogledala. »Tega si o sebi nikdar ne bi mislila! Tega sama pri sebi nikdar ne bi našla! A si mi povedal resnico, ki sem jo zdaj v ogledalu videla sama!« Ponudila mu je ogledalo, on pa je odkimal. »Obdrži ga in ponavljaj si besede ljubezni do sebe. Glej se v oči in si jih govori. Pogosto, čim bolj pogosto. Ti boš vedela, kdaj bodo postale tvoja resnica. Takrat se ti bo prenehala dogajati tvoja Kalvarija!« Objel jo je, potlej je vstal in se mirno posvetil svojim opravilom, kot se ne bi nič zgodilo.
Sanja se je ozrla za prijaznim trpotcem, ki ji je dajal dom. Po povratku
Iz zatočišča Belega, je sama s sabo preživljala polne dneve. Njegovo ogledalce jo je spremljalo in besede o ljubezni do sebe, ki si jih je ponavljala, so opravile svoje poslanstvo. »Beli je vedel, kaj je pravo zdravilo zame!« je razmišljala, ko je stopala proti njegovemu domovanju. Odločila se je, da zapusti deželo kresničk. Sprejela in posvojila je nauke, ki so ji bili tu namenjeni. Želela se je posloviti od Belega, se mu zahvaliti in ga objeti. Vedela je, da jo je naučil skrivnosti ljubezni. Tiste, ki jo toliki iščejo zunaj, a jo nosijo v sebi. On ji je pokazal, kako jo lahko prebudi. Pokazal ji je, kaj je pomoč, z dejanji in ob pravem času. Pokazal ji je, kako povezuje zaupanje. In misel nanj jo je polnila z mirom. Vedno, tudi ko ga ni bilo ob njej.
Vstopila je v njegov dom in ga poklicala. Ni se odzval. Pogledala je v vsako sobo. Ni ga bilo. Obstala je, zaprla oči in se umirila. Nasmehnila se je odgovoru, ki ga je slišala v sebi. »Ne bo slovesa!« je ponovila. Zaprla je vratca in se radostna podala čez travnik, kjer jo je čakal njen beli konj.
»Vedel sem, da ti bo šlo dobro od rok, Sanja moja!« jo je veselo pozdravil. »Sedi čisto blizu k mojemu ušesu in mi spotoma pripoveduj, kako je v deželi kresničk! Čas je, da se vrneva med ljudi!«
9. Vrnitev v prostost
Spet sta sedela pod borovcem. Sanja in njen stari, pravljični konj. Božala ga je po beli dlaki in ga gledala v oči. Njene oči so bile jasne, obraz je izžareval umirjeno odločnost in milino. Njeni božajoči gibi so bili ljubeči, nežni, oddajala je vibracije topline in preprostosti. »Občutek imam, da me boža angelsko bitje,« jo je nagovoril konj. »Tudi jaz imam tak občutek,« je Sanja odgovorila z nasmehom.
Zdrznila se je, ko je zaslišala svoj glas. V njem je odzvanjala jasna, a blaga odločnost, radostna čistost, skladnost izgovorjenih besed in občutkov. Prihajal ji je iz srca. Začutila je srečo. Pobožala se je po laseh in povedala konju: »Zdaj se počutim lepo in čisto!« Prikimal ji je, ko je nadaljevala: »Dovolj in povsem zadosti imam, da svojo pravljico črpam iz sebe! Posebna in lepa pravljica sem. Moj glas je drugačen, ima spremenjeno barvo, zven, in prihaja iz srca, iz mesta v meni, kjer sem našla svoje sočutje in modrost. Veliko darov imam za ljudi – za tiste, ki jih še ne poznam, za tiste, ki sem jih že prej imela rada in tudi za tiste, ki so mi bili nasprotniki. Dovolj sem dobila, da bom znala sodelovati z njimi tako, da me bodo lahko slišali! Tudi, kadar bom morala izbrati nasprotovanje, bo moje ravnanje drugačno, ker bo izviralo iz spoznanja o skupnem izvoru in dobrem namenu vsega. Zdaj vem, da moram delovati, kot me je naučil Modri, in biti, kot školjka, kot Mirna. Vedno bom našla pravi odgovor na vprašanje, kaj izbrati.
Tudi ljudje, med katere se vračam, so ustvarjali svoje svetove bojev in navzkrižij. Mnogi so se vdali, ostali v svojih okopih, otopeli v prepričanju, da bodo varni, če bodo prenehali pričakovati resnično lepoto in radost. Njihove zgodbe so enako majhne, ponarejene in samozadostne, kot je bila moja stara zgodba. Opustila sem jo, ko sem se prenehala bojevati in se potopila v vse svoje občutke, tudi v svoj strah. Pod vsem tem sem našla svoje najgloblje mesto, odkoder dobivam vpogled v širšo zgodbo. Tu je doma moj glas! Od tu vselej dobim pravi odgovor! Tja moram le poslati svoje vprašanje, počakati v tišini in potlej slišati, slišati sebe. Tako preprosto je in odgovori so jasni. Z ljubeznijo in popolno predanostjo se bom posvetila vsem svojim odgovornostim v nalogah, ki so mi zaupane. Veselim se lepote in radosti, ki mi je namenjena.«
Konj se je veselil njene drugačnosti. Vedel je, da je svojo staro kožo za vselej odložila. »Ko sta se izlegla Luna in Svit, je bilo njuno rojstvo radostno. Ti, Sanja, si svojo staro kožo zapustila s trpljenjem in bolečinami. Tvoja boleča izkustva so bila povezana s starimi ranami, s spomini in občutki, ki jih v preteklosti nisi občutila, ker si se zaprla pred sabo. Preden si jih opustila, si jih občutila, slehernega med njimi. Preobrazba ni nujno vedno tako boleča!« ji je povedal. »Spoznala sem, kako pomembno je, da se ne navežemo na občutke blaženosti in ugodja,« je odgovorila. »Preverjanje občutka miru v meni je zame pravilen pokazatelj ustreznosti odločitve. Odslej bom znala prepoznati vsakega Merlina in Belega v svojem življenju ne bom spregledala! Pustila bom bilkam, da govorijo skozme in moje bardske strune bodo ljubko zazvenele vedno, ko se bo tako zahotelo pesmi v meni!«
»Zapuščam te v miru in zaupanju!« ji je povedal konj. Sanja ga je pogledala s hvaležnostjo: »Veliko pomoči sem dobila od tebe. Sprejetost, razumevanje in spoštovanje. Oporo in zaupanje, da bom zmogla in znala poiskati, kar je dobro in pomembno zame. Vedenja o sebi, veliko ljubezni! Ti si del moje pravljice!«
Konj jo je pobožal, ko se je stisnila k njemu za slovo. Gledal je za njo, kako se je vračala med ljudi lepa, poskočna in igriva. Pomislil je, da je zdaj pravi čas, da on doživi svojo pravljico o srečnem konju. Tisto, ki mu jo je pred dolgimi leti povedala mala Sanja! Zarezgetal je in se napotil iskat trop čudovitih divjih konjev.
10. Živa
Vas zanima, kako je zdaj s Sanjo? Tudi jaz sem bila radovedna, ali ji v resnici uspeva živet svojo pravljico. Radovedno sem pokukala v njen dan.
Budilo se je jutro. Bila je tam, ko se je rojeval nov dan. Spoštljivo je opazovala sporočila, ki sta jih v tem jutru v knjigo Narave zapisala njen travnik in gozdni obronek za njim. To branje ji je bilo všeč in domače že od otroštva. Branje brez črk, ko govorijo občutki. O tem, kako se počutijo njene rastline, kako vibrirajo, kaj nudijo in tudi, kaj potrebujejo.
Stala je bosa, na zemlji in čutila je le povezanost- z vetrovi, z gorami, z oceani, s travnikom, z gozdom, z rastlinami, z zemljo, z objemom vseh kraljestev Narave. Kot je drevo pognalo globoke korenine v zemljo in se z njo povezalo v materinsko sožitje, je usmerila svojo zavestno pozornost dol, v svoje boke in nižje, v svoja stopala, da so se odprla pretoku proti središču mame Gaje, začutila njen tempelj in dopustila, da ji je mama Gaja tudi danes prinesla svoje darilo, dovolila si ga je sprejeti, odpreti, doumeti. Vedela je, da je bila povabljena je bila v Gajin tempelj; tja je bila povabljena z rojstvom, ki jo je z ritmičnim dihanjem povezovalo z življenjem in z vsem, kar je. Vabilo je bilo tam, Zanjo, od vekomaj, a ga je doumela, ko je zmogla gledati, videti in slišati s srcem. Sprejela ga je in ga objela. Takrat je bila pripravljena, da se mu je ne le odzvala, ampak se mu je tudi predala. Takrat, ko je sama blagoslovila svojo drugačnost in svojo ženstvenost, svojo edinstvenost, svoje življenjsko poslanstvo, svojo edinstveno Moč in se zavedla, da je To v Njej z Namenom, da je Ona ta Nova zgodba. Takrat, ko se je s srcem odzvala Vabilu mame Gaje ji je postalo jasno, kako je njej dano dostopati v Gajin Tempelj, v Kozmično maternico vsega, kar je.
Sanjo sprašujejo, kako to naredi. Pravi, da to le steče skoznjo, da ona – le “bere” rastline, kamne in zemljo – natančno, z jasnimi občutki. Postane eno z rastlino, ki prinaša odgovor, za kratek čas zdrsne vanjo in vibrira v njej. Ko se vrne vase, je odgovor jasen in natančen. Potem mu le sledi in opravi svoje delo. Povsem lahko je in vsakič je drugače. Tako pravi Sanja, povsem lahko je, čeprav je mnogim čudno. A tako je pač z darili za življenje – da vsak dobi svoje in čar daril je v različnosti, ki se dopolnjujejo. Ko jih zložimo skupaj in jih sestavimo, uzremo in doživimo popolnost Nebes.
11.
Ta pravljica življenja je zahtevna in lepa. V njej nastopam kot Sanja. Živim jo prisotna, tukaj in zdaj, po svojih najboljših močeh. Ves čas. Sem prav realna in praktična, z veliko darovi in nekateri od njih so res redki. Včasih so se zdeli “čudni”, danes vem, da so neprecenljivi.
Most med Naravo in ljudmi je hrana. Ne katera-koli hrana. Takšna hrana, kot je bila za Ljudi zamišljena po Naravnem redu. Ko jo uživajo, iz ljudi rastejo Ljudje. Po sposobnostih, modrosti, uspehu, sreči in zdravju. Dokler so nas “basali” s čimerkoli, smo bili namreč le ljudje. Pravo gorivo nam je bilo skrito. A ni več tako! V katalogu mojih proizvodov lahko najdete vse, da si pridelate naravno, energijsko živo hrano in da rešite težave v pridelavi tako, da hkrati krepite ravnovesje in lastno imunologijo rastlin. Izkušnje so odlične, nekatere izpostavljene (iz profesionalne kmetijske in vrtnarske pridelave) najdete v predstavitvah na moji angleški spletni strani. Vrtičkarji, ljubiteljski pridelovalci po njih vse več posegajo, zanimanje zanje pa raste tudi v tujini. 61 mojih proizvodov ima potrdilo, da so dovoljeni v ekološki pridelavi. Vsi so popolnoma brez karence, kar pomeni, da so vsi vaši pridelki užitni tudi neposredno po škropljenju z njimi, pa tudi osebna zaščitna oprema med škropljenjem ni potrebna. Poglejte sami na mojo v rubriko Aktualne novice in člankina moji slovenski spletni strani, www.cora-agrohomeopathie.com, odlične poučne informacije najdete tudi na moji angleški spletni strani: http://cora-agrohomeopathie.com/en/?noredirect=en_US.
Pomagam ljudem, da presežejo, kar je odslužilo in postaja nevarno – za življenje ljudi, Narave, Zemlje.Tako deluje moja sedanja ekipa. Strupenost je prav opustiti. Mentalne, čustvene, duhovne in snovne pesticide je dandanes možno opustiti in živeti pristno, v sinergiji z Naravo. To, kar počnem(o), je napredno, inovativno, trajnostno, pogumno in potrebno. O tem se prepričajte na moji slovenski spletni strani, www.cora-agrohomeopathie.com, na moji angleški spletni strani: http://cora-agrohomeopathie.com/en/?noredirect=en_US,v rubriko Aktualne novice in članki,v moj – Majdin Blog – Bilka in Bardske strune. Bi radi, da najboljše redno delimo z vami? Če tako želite, se lahko prijavite na moje e novice (na spletni strani www.cora-agrohomeopathie.com ,v prijavni obrazec zgorjem desnem kotu. Od novic se seveda lahko kadarkoli odjavite s sporočilom na email naslov: ortan.m@gmail.com).
Torej, to moje pravljično darilo za vas, ima na koncu tudi vabilo, da se nam priključite, da z nami in z mano sodelujete. Skozi moje srčne pravljične prispodobe ste me lahko začutili. Če vas je ta pristni človeški stik pritegnil, vas iskreno vabim v sodelovanje z mano in z mojo ekipo. Lahko postanete njen del kot naši kupci, podporniki, blogerji,…oglasite se mi (ortan.m@gmail.com). Veselim se!
Pa še to: Delite to mojo pravljico za odrasle ljudi, imate moje dovoljenje, da jo velikodušno širite med druge. Vsak v njej dobi to, kar potrebuje!
